Zgodba o noprintZ
Od ideje do startupa
by Tina
Bivša sodelavca iz zavarovalništva, finančnik Simon in IT-jevec Boris, sta večkrat sedela na kavi in ugotavljala, da se v življenju nahajata na podobni točki. Oba stara okoli 40, polna delovnih izkušenj, z mnogo premaganimi ovirami in kariernimi dosežki, pa vendar jima je nekaj manjkalo. Želela sta ustvariti nekaj svojega, nekaj kar bi jima pomenilo več kot služba, več kot delo. Nekaj kar bi jima dalo smisel. Želela sta začeti iz nič, izkoristiti vse svoje znanje in izkušnje za nekaj, ki bi imelo dober namen, bi jima pomenilo izziv in dalo motivacijo. Veliko sta brainstormala, iskala ideje za nekaj popolnoma novega, uporabnega, nekaj kar bi trg resnično potreboval. Nekaj, kar bi imelo dober vpliv na ljudi in okolje, nekaj, zaradi česar bi z veseljem zjutraj vstajala, hkrati pa seveda nekaj finančno donosnega.
V iskanju
Teh kav je bilo kar nekaj, poleg njih še nešteto e-mailov, telefonskih pogovorov. Ideje so kar letele, vsem je sledila izmenjava mnenj, razne analize podatkov, nizanje argumentov za in proti. Pa vendar nekako nista našla takšne, ki bi ustrezala vsem pogojem, nobene, ki bi prižgala tisto iskrico entuziazma.
Simon,
kaj ti je ostalo najbolj v spominu?
“Že samo nasmehi in pogledi prijateljev ter družine, ko sem jim omenil kaj z Borisom razmišljava, so mi dali vedeti, da sva na pravi poti … Nisem si pa mislil, da bo tako dolgo trajalo do zagona v prvi trgovini.”
Metrski račun, ki je premaknil kolesje
No, nekega dne pa je čisto po naključju pod njune roke prišel podatek, da se v Sloveniji vsak dan izda od 3 do 5 milijonov davčno potrjenih računov (Mimogrede, ali veste, da to pomeni 40 dreves na dan? In govorimo le o Sloveniji!). Podatek je bil šokanten, številke tako zelo presenetljive, da sta sprva iskala različne vire in preverjala ali informacija resnično drži. Potrditev pa je pomenila velik preskok, saj sta se začela šele takrat zavedati kaj te številke pomenijo za vsakdanje življenje, za kakšne razsežnosti pri temu problemu sploh gre. Za piko na i pa sta se spomnila, da sta nekaj podobnega v preteklosti že želela narediti in sicer, ko sta bila še sodelavca v zavarovalniški družbi. Že takrat so se ob uvedbi davčnih blagajn srečali s podobno težavo, ko so se pri delu zavarovalnih agentov na terenu pokazale potrebe po tiskanju računov.
Obema se je zdela ideja vedno bolj na mestu, saj sta kaj hitro ugotovila, da imata tudi sama kup težav, ki se tičejo računov. Borisu so šli papirnati računi že od nekdaj blazno na živce. Velikokrat se je jezil, ker je imel denarnico polno nepotrebnega papirja, ženi pa je velikokrat potožil, da ravno tistih, ki jih nujno potrebuje zaradi uveljavljanja garancij, nikakor ne najde. Bolj ko je razmišljal, bolj mu je bilo jasno, da gredo računi takoj po prejemu v smeti in da tudi tisti, ki jih shrani (in potem tudi najde) zaradi morebitnih reklamacij, kaj hitro več ne služijo svojemu namenu, saj hitro zbledijo in postanejo popolnoma neberljivi. Na drugi strani se je Simon, ki kot finančnik po duši uživa v vodenju in analiziranju podatkov, zavedel koliko časa po nepotrebnem zapravi za vnašanje posameznih računov in računčkov. Družinske prilive in odlive je namreč že od nekdaj vodil v različnih Excelovih tabelah in drugih aplikacijah, predvsem pa je že od nekdaj rad videl, da je vse »po reglcih« in da ima nad vsem pregled.
Problem imamo, kaj pa rešitev?
Tako so se razlogi, ki so govorili proti papirnatim računom kar nizali in ideja o aplikaciji za brezpapirne elektronske račune se je ponujala kar sama od sebe. Kaplja čez rob pa je bil metrski račun, ki ga je Boris prejel ravno v času, ko je resno tehtal ali naj se loti tega podviga. Prišel je domov in rekel: »To je pa višek!« in odločitev je padla. Ideja je ustrezala vsem njunim pogojem, koristna za ljudi in za okolje, predvsem pa so bile njune pretekle izkušnje kot nalašč za takšen projekt in tista tako želena iskrica navdušenja je le preskočila. Končno sta imela vizijo. Brezpapirne, okolju prijazne eRačune za končne kupce v trgovinah, lokalih, lekarnah, bencinskih črpalkah in drugih prodajnih mestih ter vodenje porabe finančnih sredstev. Vse na enem mestu.
Že naslednji dan je Boris poklical prijatelja Sebija. Nujno je potreboval mnenje še nekoga, ki je doma v programerskih vodah, le tako je lahko preveril, če sta s Simonom morda pozabila na kakšne morebitne tehnične ovire. Proaktiven Sebi pa je v ideji takoj videl izjemen potencial in še več kot to. Tudi sam je takoj nanizal goro idej, predlogov in rešitev. Ne dolgo zatem pa je Borisu na skupnem izletu na Šmarno goro dejal, da ga projekt izjemno zanima in da si želi biti del ekipe.
Brezpapirni računi so prihodnost
- Nič več iskanja
- Nič več neuporabnih zbledelih termo računov.
- Enostavno povezovanje s karticami zvestobe.
- Vsi računi v eni sami aplikaciji.
- Prijazni okolju.
- Enostavno uveljavljanje garancij in menjav izdelkov.
Od idej k dejanjem
Tako smo aprila 2017 odprli podjetje Gogreenportal d.o.o. in začeli idejo tudi udejanjati. Odločitev je namreč padla, izdelali bomo aplikacijo za elektronske račune, ki bodo nadomestili papirne račune na prodajnih mestih. Ker bo med drugim pripomogla tudi k zmanjšanju vpliva na okolje in zdravje ljudi, smo jo poimenovali Fin4Green. Pa to ime ni padlo kar z neba 🙂 Kdo bi si namreč mislil, da je lahko izbira imena takšen mukotrpen proces. Nešteto idej, ure in ure zbiranja in prebiranja raznoraznih možnosti. Ime je moralo biti pomenljivo, moralo je zaobjeti namen in smisel naše aplikacije in po večini so se vsa izkazala za neprimerna, predolga, neprepoznavna, težko zapomljiva, če pa smo že našli kakšno, ki je ustrezalo našim kriterijem, je bila domena že zasedena. Zato se nam je takrat zdelo ime Fin4Green še najbolj ustrezno.
Simonu in Borisu sta že ves čas ob strani stali tudi ženi. Barbara, prav tako finančnica in Tina, kadrovnica sta z njima sedeli ure in ure ter razmišljali ter načrtovali kako se pravzaprav lotiti celotnega projekta, ki konec koncev le ni mačji kašelj. Kaj hitro smo ugotovili, da bomo v ekipi nujno potrebovali tudi oblikovalca in Simonova sestra Tanja je bila za to idealna izbira. Tako smo kot 6-članska ekipa začeli pisati Fin4Green zgodbo.
Projekta smo se lotili kolikor je le mogoče celostno in poskušali pomisliti na vse aspekte. Zato smo pregledali vso statistiko o izdanih računih v Sloveniji in tudi v tujini, ki nam je bila na voljo. Izdelali izračune stroškov s papirjem, črnilom, tiskalniki in popravili le-teh. Pregledovali in analizirali smo vplive tiskanja računov na naše okolje. Koliko dreves, vode in nafte gre po nepotrebnem v nič. Zanimale so nas emisije CO2 in strupene snovi, ki se uporabljajo pri proizvodnji računskega traku (BPA).
Želeli smo si ustvariti čim bolj široko sliko, zato smo problematiko poskušali osvetliti z vseh možnih zornih kotov in izsledki so nam vedno bolj potrjevali, da smo na pravi poti. Zato smo v naslednji fazi že poskušali postaviti nekakšno ogrodje in razmišljali o tehnični izvedbi in funkcionalnostih aplikacije. Iskali smo delujoč poslovni model, definirali vizijo in strategijo, preverjali možnosti financiranja in pridobivanja investicij, razmišljali o optimalni ekipi, definirali ustrezne marketinške aktivnosti in kmalu zatem izvedli anketo z namenom, da raziščemo trg in preverimo, če se splošno mnenje ljudi sklada z našim pogledom. Anketa pa nas je samo še dodatno motivirala, kaj hitro smo namreč ugotovili, da imamo somišljenikov ogromno.
Se nadaljuje …
Foto: Borut Birsa Photography
