Vladimir Stanič, ekonomist, ki to ni

Glavni pilot Kalčka

Vladimir Stanič

Želim biti leader in ne “the boss”

by Tanja

Multipraktik, po imenu Vladimir Stanič, je oseba s katero bi se lahko pogovarjali ure in ure. Sicer v prvi vrsti direktor Kalčka, prve ekološke trgovine pri nas, vendar pa je to samo ena izmed njegovih vlog. Človek, ki mu je uspelo obdržati tisti otroški entuzijazem, tisto pristno navdušenje nad svetom in vsem kar ponuja. Ko ga poslušaš, imaš občutek, kot da je v slaščičarni in poskuša zagrabiti vse slaščice, ki jih ta ponuja.

Kljub temu, da ni imel lahkega življenja in bi pričakovali, da bo rezultat zagrenjena oseba, ki je jezna na nepravičnost vesoljnih zakonov. Ko med pogovorom pri sebi beležiš vse interese in hobije, ki jih omeni sem in tja, si prepričan, da živi na nekem planetu, kjer dan traja vsaj kakšnih 72 ur. Predvsem pa preseneča njegov vedno zelo umirjen ton in neka prijetna prezenca, ki jo je težko opisati. Nadvse impresiven pa je spekter tematik o katerih lahko z njim spregovoriš, od tistih skrajno logičnih, empirično dokazanih ekonomskih trendih, pa do skrajno ezoteričnih preteklih življenj in karmičnih zakonov.

Z njim nikoli ni dolgčas in ker bi bilo od nas skrajno egoistično, da bi razmišljanja te osebe obdržali samo zase, smo se odločili, da z njim naredimo intervju. Naj vam odpre obzorja, tako kot je nam.

Vaše delo v veliki meri zajema delo z ljudmi. Kako se znajdete v tej vlogi?

To področje me je zanimalo že od nekdaj. Ko sem delal magisterij, sem si za temo izbral človeške vire. Poleg tega pa imam doma ogromno knjig, ki govorijo o odnosih, o ljudeh … Življenjske zgodbe so tiste, ki me resnično zanimajo. Zato imam tovrstnih knjig res veliko, seveda poleg strokovnih knjig iz zelo različnih področij.

Po izobrazbi ste ekonomist, česar se lahko človek bolj ali manj uspešno nauči. Biti manager pa je nekaj povsem drugega. Želim reči, da se tega na da naučiti, sposobnost dela z ljudmi nam mora biti dana. Sklepam, da zna biti to delo najbolj zahtevno, lahko pa prinese tudi največje zadoščenje. Drži?

Ja, res je. Tudi vidim, da se ljudje skozi čas zelo spreminjajo. V teh vodah sem že zadnjih 20 let. Z ljudmi sem namreč delal tudi že prej, kot trgovski potnik. Že takrat sem se moral naučiti, kako delati z njimi, saj moraš stranko nekako prepričati, da kupuje ravno od tebe. Delal sem namreč na dokaj zahtevnemu področju, prodajal sem neživilske izdelke. Vemo namreč, da človek prvo zadovolji svoje osnovne potrebe, kot je hrana, šele potem si privošči luksuz. Očitno je bil to zame zelo dober trening, saj se je enkrat kasneje, na nekem izobraževanju izkazalo, da smo se znali trgovski potniki, ki nismo prodajali hrane, veliko bolje znajti v učnih primerih, ki smo jih tam obravnavali. Hitreje smo našli rešitve in se predvsem bolj uspešno prilagajali različnim situacijam. Pri mojem delu sem se namreč naučil, da je potrebno ljudem velikokrat prisluhniti in predvsem znati poslušati.Res pa je, da me je zelo zaznamovalo tudi moje otroštvo. V Slovenijo smo se priselili, ko sem bil star 6 let. Ker smo prišli iz Hrvaške, te okolje pač ne sprejme kar tako. Že tako nisem znal jezika, poleg tega pa je bila okolica dokaj nastrojena proti ljudem, ki so prišli iz juga. Zato sem moral že kot majhen fantek najti način, da me ljudje kljub vsemu sprejmejo. No, jaz sem to poskušal reševati s humorjem ali pa tako, da sem naredil kakšno uslugo in si s tem pridobil naklonjenost. To je potem nekako postalo del mene in sem na takšen način čisto naravno deloval tudi pri svojem delu.

Torej so ljudje radi kupili od vas zaradi vas samega in ne zaradi izdelkov, ki ste jih prodajali?

Tako je. Kolikokrat se je zgodilo, da sem prišel do trgovca, kjer sem se zavedal, da so bili pred mano vsaj trije ali štirje potniki, ki so prodajali popolnoma iste izdelke. Torej, le zakaj bi nekdo kupil ravno od mene? Ker smo ljudje še vedno čustvena bitja in seveda raje poslujemo z nekom, ki nam je blizu, s katerim se dobro razumemo. Seveda pa moraš biti pristen. Ljudje, tudi če se tega ne zavedamo, smo zelo dobri psihologi, ki kaj kmalu razkrinkamo nekoga, ki se pretvarja. Seveda zaupanja teh poslovodij nisem nikoli izkoriščal, zato sem ostal z njimi v dobrih odnosih, tudi ko tega dela nisem več opravljal. Mislim, da je potrebno z ljudmi lepo delati. V končni fazi smo le socialna bitja, imamo čustva ter občutenja. Vsi smo lahko prizadeti, zato se vedno postavljam v položaj drugih. Zato nikoli ne naredim drugemu nečesa, česar si sam ne bi želel doživeti. Zato poskušam ustvariti tak odnos, da mi ljudje zaupajo in mi sledijo. Vendar to vedno pokažem z lastnim zgledom.

Torej ste tisto, čemur pravijo pravi »leader« in ne »the boss«? Ste del tima, ki sam in predvsem prvi naredi tisto, kar potem pričakuje tudi od ljudi?

Ja, s svojim načinom dela jim pokažem kaj si želim. Na primer, ko grem iz pisarne, zaposlenim povem kam grem in zakaj. Tukaj v Kalčku sem že marsikaj popravljal, tudi WC školjko. Na ta način želim ljudem sporočiti, da si želim, da vsi delamo vse. Želim biti vodja in ne šef, želim biti del tima. Kljub temu pa moram poudariti, da so me lastniki zaposlili zato, da vodim posel in ne za to, da me imajo ljudje radi. Ne rečem, da ne gode, vendar je kljub temu moje delo, da peljem posel. Vseeno pa je veliko lepše, da ljudje nekaj naredijo zato, ker te imajo radi, ker bodo s tem naredili nekaj dobrega za tebe in ne zato ker morajo.

Torej mora biti v ozadju dejanja prava namera?

Tako je. Če si slab do ljudi, se ti bodo ti prej ali slej uprli. Delali bodo v tvoje slabo ali pa bodo neiskreni do tebe. Če v tvoji prisotnosti delujejo in govorijo drugače, kot pa kadar te ni, je to zelo slabo. No, na primer, če ste kdaj imeli kakšnega kužka … Če se s tem kužkom ukvarjaš, te je kuža vesel, ko prideš domov, lahko ga marsičesa naučiš … Če si do njega »žleht«, se te ta boji. Ta pes ne živi, ne da iz sebe tistega, kar bi lahko. Konec koncev te lahko nekega dne tudi ugrizne. Enako je z ljudmi. Če so zamorjeni, nikoli ne bodo kreativni, nikoli ne bodo pokazali pravih potencialov, tistega, kar bi lahko bili, ker se ne počutijo dobro. Tudi iz preteklih služb imam izjemno pozitivne spomine. Največ mi pomeni to, da so me imeli ljudje resnično radi. Dokaz za to sem vedno dobil, ko sem odšel, saj je bilo vsako slovo pozitivno in predvsem čustveno.

Zakaj pa menite, da nam je ljudem tako pomembna ta povratna informacija. Namreč, če sami pri sebi vemo, da delamo dobro, z dobrim namenom, zakaj potrebujemo zunanjo potrditev?

Ni čisto tako. Jaz na primer tega ne storim z vnaprejšnjim pričakovanjem. To sicer ne velja, ko grem na tekmovanje. Ko pridem na tatami (op.avt.: vrsta japonske telovadne podloge) … kot športnik pridem tja zato, da bom zmagal, tam želim biti prvi. Če pa pomagam ljudem, pa to počnem popolnoma spontano. V meni je samo nek vzgib, da storim tisto kar čutim in o teh dejanjih ne razmišljam v naprej, predvsem pa ne razmišljam o njihovih posledicah. Ko je nekdo v stiski, slabi koži, samo preprosto čutim, da moram nekaj narediti in tukaj ni nikoli prostora za preračunljivost.

Ste človek pravil in reda. Se svojih pravil potem tudi držite?

O seveda. Samega sebe imam dobesedno na »špagci«. Če se nekaj odločim, si postavim določeno pravilo ali standard, se potem tega strogo držim. Tudi dogovorov z drugimi se držim zelo resno. Če na primer rečem, da se bom oglasil ob tej in tej uri, sem točen ali pa pravočasno sporočim, da je nekaj prišlo vmes. Če piše »ne hodi po travi«, po njej tudi ne hodim. Sem mnenja, da so pravila zato, da se jih držimo. V nasprotnem primeru bi imeli kaos in anarhijo. Seveda pa obstajajo tudi nečloveška pravila in ta bi morali ukiniti. Pravila so zato, da ustvarjajo red. Življenje in ves kozmos je red.

“To vidim tudi pri otrocih, ki jih treniram karate. Vidim kako težko je, če otroci nimajo nikakršnih pravil oziroma, če starši pri tem niso dosledni. Otroci so tako izgubljeni, kar je težko za otroka, pa tudi za starše. Torej pravila so potrebna in sam se jih držim, če so le smiselna in dobronamerna, sem pa mnenja, da je tista neživljenjska potrebno ukiniti oziroma spremeniti.”

Torej, če bi sredi noči prišli na križišče z rdečo lučjo in ne bi bilo nikjer nobenega avta. Bi semafor ignorirali ali bi vseeno počakali na zeleno luč?

Jaz vedno počakam. Za semafor tam zagotovo obstaja dober razlog. No, če ne drugega, ta lahko na drugem koncu čaka policaj (smeh).

Poleg svojega dela počnete v življenju še nešteto drugih stvari. Imate kup hobijev, prej pa ste omenjali strokovne knjige. Sklepam, da je to dvoje povezano?

Sem bolj ali manj samouk. Navadno se stvari lotim samostojno, šele kasneje si pomagam z literaturo. Kot primer, zelo rad slikam. Nekaj mi je bilo dano, nekaj pa sem se seveda moral tudi naučiti. Določene tehnike sem spoznal šele, ko sem si kupil knjige na to temo. Potem pa je seveda potreben trening. Najbolj sem ponosen na portret svojega vnuka. Ker je šlo za moj prvi tovrsten kiparski podvig, me je seveda zanimalo, kako se sploh lotiti vsega skupaj. Tako sem našel knjigo neke profesorice, kjer lepo obrazloži kako se zadeve lotiti, kako pripraviti, kako sušiti glino. Potem sem pa to novo usvojeno znanje povezal s tem, kar mi je dano, kar imam v sebi, to da znaš »zadeti človeka«.

Torej ste umetnik, že prej ste omenili, da ste športnik, nekje vmes sem ujela, da ste tudi glasbenik. V življenju nekatere stvari počnemo, ker jih moramo, druge, ker je pač takšen način življenja, nekatere pa nas motivirajo, da zjutraj z veseljem vstanemo. Kaj vam daje smisel?

Res je. Meni na primer glasba pomeni ogromno v življenju. Spremlja me že od majhnih nog, pri 10 letih sem začel igrati trobento, 27 let sem igral pri orkestru, tekom časa sem se naučil ogromno različnih inštrumentov. Igral sem v različnih narodno-zabavnih ansamblih, duetih, triih … To znanje mi je prineslo tudi finančno korist, saj sem igral tudi na kakšnih porokah … no, ne kakšnih, teh je bilo kar kakih 50 v vseh teh letih.

Ko vas takole poslušam, vidim da ste logik, hkrati pa kreativna oseba, umetniška duša. Po navadi so ljudje bolj nagnjeni v eno ali v drugo stran. Kam spadate vi, med tiste z dominanco desne ali leve možganske hemisfere (smeh)?

Ne vem kam bi se dal. (smeh) Morebiti imam pa oboje, sem v ravnovesju. Imam občutek za umetnost, vendar nikoli ne bom risal pokrajine, v izziv mi je človek. Človek je tisti, ki me zanima. In predvsem realizem. Moja želja je, da bi bil dober realističen slikar. Mislim, da je lahko vsakdo abstraktni slikar, ko prime čopič v roke in to svojo idejo proda. Realist pa je tisti, ki je resnično prenesel tisto kar je videl, tudi na platno.

Kaj pa impresija? Da preneseš tisto čustvo, občutek, ki ga človek nosi v sebi?

Ja, to je to. Tudi fotografiram, predvsem obraze. Obraz pove vse. In vidiš v očeh marsikaj … žalost, veselje in to je tisto kar preneseš na platno.

Pomeni, da kakšnega tihožitja pri vas ne bomo videli?

Ne ne, sem poskusil, pa ne gre. Če boste pogledali moje stvaritve, so to sami portreti (navdušeno pokaže fotografije svojih umetnin shranjenih v mobilnem telefonu).

Ste samouk. Obstaja kakšen slikar, po kateremu se zgledujete? Kdo od realistov? Ali ste se učili preko učbenikov?

Ne, nobenega slikarja si nisem vzel za zgled. Risati pa sem se naučil preko stripov. Prebral sem ogromno stripov. Po njih sem se zgledoval. To je bilo še za časa Jugoslavije. Takrat se spomnim, da jih je oče našel in vse vrgel v smeti.

Zakaj jih je vrgel v smeti?

Ni jih videl kot nekaj pozitivnega. Moje otroštvo namreč ni bilo lahko. Doma je vladalo nerazumevanje, trda vzgoja, s strani staršev nikoli ni bilo nikakršne vzpodbude. Zato sem tako rekoč samorastnik in sem si sam postavil cilje kaj želim postati.

To je očitno eden od razlogov, da ste takšna oseba kot ste. Torej vaše otroštvo, vaši starši ... Kaj še?

Celo moje življenje je ena velika preizkušnja. Videti je, kot da bi si zbral malce težjo pot v tem življenju. Tudi na poslovni poti. Nikoli nisem imel nikogar za sabo, ki bi me porival. Vse kar sem naredil, sem naredil sam. S svojim lastnim trudom, sam sem se znašel. Ravno zato sem kar malo multipraktika, doma na primer sem sam izpeljal veliko gradbenih, elektro ter mizarskih del, ko smo prenavljali hišo. Sem bil pa vedno zelo vedoželjen. Ko je oče na primer popravljal kakšen avto, sem vedno zvedavo opazoval kaj počne. Takrat tudi ni bilo igrač, zato sem si jih kar sam izdeloval.

Obstaja kakšna vaša lastnost, ki bi si jo želeli spremeniti?

Ne vem če je slabo … še vedno verjamem v ljudi, kljub temu, da so me že tolikokrat razočarali. Ni pravih vrednot in to pogrešam.

(začudeno pogledam, zato nadaljuje z razlago)

Doma imam celo skladovnico knjig o duhovnosti, ki so podlaga za idejo, ki sem si jo ustvaril o svetu in življenju. Potujemo skozi določena obdobja, vsakič znova z neko nalogo, z namenom, da se nekaj naučimo. In če vidimo nekoga, ki je bogat, ki ima vse, se je potrebno vprašati ali je to res dobro z nekega višjega vidika. Verjamem v obstoj duše oziroma duha in če ti je v tem življenju vse postlano, boš morda v naslednjem življenju plačeval za nazaj. Verjamem v karmo in ko vidim ljudi, ki so nezvesti, zlobni, škodoželjni in se jim ne zgodi nič slabega, tebi pa, ki nikomur, vsaj namerno, ne škoduješ … saj se kdaj zgodi, da koga prizadeneš, vendar nenamerno … Torej, kljub temu, da resnično poskušaš ne škodovati, življenje pa je do tebe neprijazno, se ti dogajajo nesreče … se vprašaš zakaj.

Po vseh teh knjigah, ki sem jih prebral, sem prišel do zaključka, da ni naključij, da se vse zgodi z razlogom. Pač, tvoja zgodba. Skozi neko izkušnjo se moraš nekaj naučiti. Sicer še vedno ne razumem dobro čemu se nekaj zgodi, vseeno pa verjamem, da je v ozadju neka naloga, ki se jo moraš naučiti. Vzrok je v tebi. Takrat ko mi je bilo najbolj hudo, ko sem bil najbolj razočaran nad življenjem in vsem, takrat sem se zavedel tega, da je nekaterim še veliko težje. Ko tako gledaš na stvari, vidiš da ti le ni tako zelo hudo, če še vedno vidiš, slišiš, čutiš, hodiš po tej ljubi zemljici, torej boš že nekako rešil svoj problem. Namreč, vsega kar nam je dano, ne opazimo, jemljemo kot samoumevno.

Ali kdaj koga prosite za pomoč, morda nasvet?

Priznam, težko prosim za pomoč. Vedno si mislim, da je problem moj, moja karma in da moram tudi sam rešiti. In … sem moški. Ne rečem, da se moški ne more zjokati in bi bilo prav, da bi tudi kdaj se. Vendar se časi spreminjajo. Slišim punce, ko pravijo, da pravi moški izginja. To drži, vendar tudi ženska ni več ženska. Pa mislim da so energije tako postavljene, ženska bi morala biti ženska in moški bi moral biti moški. Ženske želijo biti enakopravne, hkrati pa želijo moškega, ki bi jim bil v oporo. Nekoč so bile ženske odvisne od njih, moški je bil lovec, ženska pa je skrbela za družino. Danes so te vloge pomešane.

eRačuni

Vedno pri roki, nikoli v smeteh.

Kakšen je potem po vaše rezultat te zmešnjave?

Danes vidim pare, ki več ne znajo biti skupaj, vendar ne najdejo načina kako iti narazen. Namreč skozi življenje se ves čas razvijamo ter spreminjamo in kaj lahko se zgodi, da gresta lahko dva partnerja vsak svojo smer. Se pa najdejo tudi sorodne duše, ki so skupaj več življenj. Biti z nekom skupaj 30 let je neke vrste življenjska šola, lahko se en od drugega učita, začetno ljubezen moraš znati preobraziti, moraš vlagati v vezo, kar pa ni lahko. Ko otroci gredo, ugotoviš da se ne znaš niti več pogovarjati. Jaz sem kar nekaj stvari postavil na stranski tir, da sva lahko z ženo obdržala to kar imava. Težko je namreč biti srečen ob takšnem človeku kot sem jaz, ki me zanima 1000 stvari. S tem daješ drugi osebi občutek, da je vse ostalo bolj pomembno kot pa ona sama. Moram reči, da sem ženi zelo hvaležen za razumevanje in potrpljenje. Na žalost pa ji to premalokrat povem.

Kot vidim počnete veliko reči in verjetno se kaj hitro zamotite v svojem svetu. Ste samotar?

Ne ne, kje pa. Kakšne stvari lahko počnem ure in ure in pozabim na čas ter svet okoli sebe in takrat res ne potrebujem nikogar, vendar pa nujno potrebujem socialni stik.

Ste perfekcionist?

Nisem, to lahko človeka zelo omejuje. Tisto, česar se lotim, pa mi nekako relativno dobro uspe narediti. Na primer, igram razne inštrumente, nisem pa nikoli pokušal biti nek vrhunski glasbenik. Vedno pa sem v to, kar sem počel, dal sebe 100-odstotno. Ljudje so verjetno bolj začutili ta vložen trud in energijo, kot pa samo glasbo. Na porokah na primer, je glasbenik v bistvu zabavljač. Ali iz tega narediš lep dogodek ali pa pogreb. Spomnim se, ko smo večkrat igrali na porokah pri isti družini in sem jih nekoč vprašal zakaj vedno izberejo nas, saj vedno »prodajamo iste štose«. Tisti gospod je takrat odvrnil, da je kljub vsemu vsakič čisto drugače. To je bila zame tista prava nagrada, njihovo zadovoljstvo. Torej še zdaleč ni šlo samo za denar, šlo je za izmenjavo energije. To, da te publika sprejme, to je tista prava vrednost.

Za sabo imam tudi kar lepo število raznovrstnih predavanj. Če je bilo predavanje dobro, vem tisti trenutek, ko ga zaključim. Če pridejo ljudje do mene in mi postavljajo dodatna vprašanja, takrat vem, da sem jim dal misliti, sem jih spodbudil k nečemu. Torej ko predavam, to počnem na enak način, res vložim samega sebe, »not padem«, ne gledam, če je moja slovenščina pravilna, predvsem pa vedno vse skupaj malo obrnem na hec. Po rojstnem znamenju sem levček, torej mi oder in publika prijata. Ko sem na odru, nikoli nimam treme. Lahko je tudi 1.000 ljudi, pravzaprav, pri 20.000 bi le še bolj užival.

“Potujemo skozi določena obdobja, vsakič znova z neko nalogo, z namenom, da se nekaj naučimo.”

Kaj je razlog, da ste prišli v Kalčka? Kot vem, ste prišli na povabilo lastnikov. Kaj je razlog, da ste tukaj ostali toliko časa in kaj vas pri vsem skupaj najbolj veseli?

Povabili so me prek agencije. Oseba tam je ocenila, da sem jaz tisto kar potrebujejo, da me vidi v Kalčku, v tem podjetju, da imam pravo energijo, auro.

Zakaj sem se tudi sam odločil? Vse skupaj je zelo podobno ustvarjanju. Vzameš prazno platno, imaš idejo in to naslikaš. To sem jaz. In v Kalčku sem videl priložnost, izziv, da lahko še marsikaj izboljšam. Že sam koncept mi je bil všeč, z njim sem se z lahkoto poistovetil, predvsem pa sem v tem videl nekaj dobrega. Da lahko pripomoremo k temu, da lahko ljudje zdravo živijo. Je sicer poslovni subjekt, vendar pa ima te etične vzgibe, ki mi dajejo smisel. Izboljšat kvaliteto življenja ljudem. Druga stvar, ki me je pritegnila, je več svobode kot v nekem velikem sistemu. Tam namreč dolgo traja, preden kaj spelješ, spremeniš, uvedeš. In nenazadnje, življenje je kot krivulja … nekje je vzpon in nekje padec in isto velja za izdelke, podjetja. Z dobrimi idejami podaljšuješ življenje. V rokah imaš nekaj, kar lahko oblikuješ, obdelaš, izboljšaš. Ravno zato sem tako ponosen na naš zlati trojni A (op.avt: certifikat, ki ga prejmejo zaupanja vredni poslovni subjekti z najvišjo možno bonitetno oceno).

V hinduizmu obstajajo 3 vrhovni bogovi. Eden od njih je ustvarjalec, eden vzdrževalec in eden destruktor. Če to prevedem v 3 principe in po vsem povedanem sodeč, ste vi zagotovo ustvarjalec?

Ja, drži, jaz si želim biti ustvarjalec. Dokler nekaj delam, potem sem temu popolnoma predan. Ni mi škoda ne časa, ne denarja, iz tega vlečem energijo. Ko je dokončano, je to zame največja nagrada.

Tudi kot trener karateja sem najbolj vesel takrat, ko se tisto v kar vlagaš, obrestuje s končnim uspehom. Dva moja učenca sta namreč pred kratkim osvojila 3. mesti na državnem prvenstvu. Ko pride otrok prvič k tebi, ne ve niti kaj karate je, potem pa ga pripelješ do točke, ko postane mojster. Vidiš na lastne oči kako se je spremenil, kako je postal boljša oseba. Ko srečam nekdanje učence, so me vsi veseli, sicer priznajo, da sem bil strog, a ravno zato potem k meni pripeljejo tudi svoje otroke.

Bili ste nadvse navdušeni na brezpapirnimi računi in ste takoj pograbili idejo noprintZ eRačunov in jo kot prvi tudi vpeljali. Kaj vas je tako navdušilo? Kaj ste v tem videli?

Kalček je bil od nekdaj prvi, vedno je oral ledino. Bili smo prva ekološka trgovina v Sloveniji. Seveda ti potem sledilci sledijo, se od tebe učijo. Vedno smo poskušali bit korak pred drugimi. Pri brezpapirnih računih se mi je zdela zanimiva zgodba, ker spreminja svet. Vse gre v digitalizacijo in sem prepričan, da je to edina prava smer, da je to prihodnost. Skoraj ga ni človeka, ki ne bi imel telefona s seboj, ko gre v trgovino, storitev je popolnoma brezplačna, torej ne vidim enega dobrega razloga, da tega ne bi ponudili našim strankam. Poleg tega smo ekološka trgovina in brezpapirni računi popolnoma sovpadajo z našim konceptom. S tem bomo uspeli nekaj dobrega storiti za okolje, ohraniti drevesa in predvsem zmanjšati količino res nepotrebnih odpadkov. Pa tudi naše stranke so zelo ozaveščene v tej smeri in vem, da bo tudi njim to veliko pomenilo.

Poleg tega pa ne morem iz svoje kože, zelo mi je všeč ta analitični pregled porabe, ki ga najdem v vaši aplikaciji. Tako lahko vsak malce pogleda kje je zapravil svoj denar, na ta način mislim, da bo lažje upravljati s svojimi sredstvi.

Kako so prodajalke sprejele to novost?

Tukaj v BTC, kjer sem tudi sam in imam z njimi največ stika, so navdušene. Zelo rade se pohvalijo, da imajo sedaj analizo. Morebiti se jim »fajn zdi«, ko vidijo kaj so kupovale. Tako da lahko rečem, da jim je zanimivo. Je pa treba še veliko delati na temu, veliko vlagati, da se spremeni ustaljen način. Je kot otrok v katerega je potrebno sprva veliko vlagati, potem pa se ti povrne. Jaz mislim, da je zadeva resnično dobra in da super funkcionira. Ljudje bodo stvar zagotovo sprejeli, eni hitreje, drugi kasneje, vendar verjamem, da bo prej ali slej to standard. V bistvu, to je ena tistih tehnologij, ki naravi koristijo, vi ste to naredili in ne vem zakaj ne bi izkoristili nečesa tako pozitivnega.

Najprej zdravje

Čez manj kot dve leti greste v pokoj. Po vaših odgovorih sklepam, da se vam nič ne mudi, da ne bi imeli nič proti, če bi bili tukaj še nekaj let. Ali imate že kakšne plane? Verjetno že kar dobro veste kaj boste počeli?

V bistvu si že postavljam ogrodje. Je še kar nekaj projektov, ki jih imam namen speljat. Plan imam dokončati priročnik za karate. Ta ideja v meni vre že 20 let in če ne bom speljal do konca, ne bom srečen. Je kot nekakšna zaporniška krogla, ki jo vlečem za sabo. Ima namreč nek poseben pomen, to knjigo želim posvetiti meni dragi osebi, ki je že dolgo ni med nami. V slovenskem jeziku je sicer nekaj priročnikov, vendar se vsak dotakne le enega aspekta te široke tematike, jaz pa si želim narediti celostni priročnik. Takšen, da otroku pomaga, ko učitelja ni ob njem, da lahko torej trenira, tudi kadar je sam. Tudi tokrat si želim, da bi čim več stvari naredil sam, pa tudi veliko stane, če daš delat drugim. Torej, priročnik je že spisan, sedaj potrebujem še fotografije, kar mi je v velik izziv. S fotografijo se ukvarjam že od svojega petnajstega leta, zato nameravam tudi to izpeljati sam. No, to je samo eden od prihodnjih projektov. Vem pa, da enega ne bom nikoli izpeljal. Želel sem si namreč postati športni pilot.

Nekam veliko planov za eno samo življenje (smeh).

Ja, saj mi je tudi že žena rekla, da naj se malo umirim, da je za eno življenje malce preveč. (smeh) Torej, teorijo sem imel narejeno, zdravniški pregled opravljen, denar za ure letenja tudi prihranjen. Potem pa smo čakali kar nekaj časa, da na Brnik prispe letalo. Medtem pa se je prikazala izjemna priložnost, da za naš ansambel kupim kombi in sem zanj zapravil ves prihranjen denar. In pri tem je ostalo, nikoli več nisem uspel prihraniti dovolj denarja za ure letenja. To je torej ena stvar, ki bo ostala za naslednje življenje. Bog si ga vedi kakšna plovila bodo takrat (smeh). Pa sem razmišljal o nakupu zmaja ali pa ultra lahkega letala, pa je prevelik finančni zalogaj. Saj veste, je en kup drugih stvari v življenju, ki stanejo …

Zdaj mi je eno veliko veselje moj vnuk. Poskušam ga usmerit v neko pravo smer. Skozi igro ga poskušam okužit z glasbo in športom. Občutek za ritem ima, pleše break dance, trenira karate, kupil sem mu kitaro in tudi že zna nekaj akordov. Zakaj to počnem? Težko te namreč nekaj spelje s poti, če imaš neko športno dejavnost. Ko sem bi sam mlad, vprašanje kje bi končal glede na družbo, ki sem jo imel. Zato si mislim, če enega otroka na leto spravim s ceste, pa sem opravil svoje poslanstvo.

Tistim, ki so koga izgubili bi svetoval knjigo Potovanje duš, namreč komurkoli, ki sem mu jo podaril, mi je zatem povedal, da mu je knjiga pomagala. V tistem trenutku, ko je človek nesrečen, poln bolečine, mu je lažje. Pomaga njeno sporočilo, da ni vsega konec takrat, ko umreš.

Še zadnje vprašanje. Morda obstaja kakšna knjiga ali film, ki je na vas pustila pečat in bi jo predlagali tudi drugim?

Ko sem bil še mulo in sem treniral karate, je bil moj vzornik Bruce Lee, danes pa ima to vlogo moj mentor, legenda jugoslovanskega karateja, dr. Vladimir Jorga, ki ima najvišjo stopnjo karateja, torej 10. DAN. On mi je velik zgled, star je čez 80 let pa še danes potuje po svetu in predava karate. Zelo vitalen je za svoja leta, ima bister um in tega si tudi sam želim na stara leta. Da bi svojo starost preživel kar se da kvalitetno in da ko je čas, da grem, da grem v trenutku.

Doma imam skladovnico knjig o duhovnosti. Najbolj pa sta mi všeč knjigi 5 jezikov ljubezni in Milovanovičeva Formule ljubezni. Ti dve sta res pustili velik pečat na meni. Verjamem, da se duša uči brezpogojne ljubezni, vendar težko razumemo, kaj to sploh pomeni. Milovanovič v svoji knjigi razlaga kako ljudje različno pojmujemo ljubezen. Imamo namreč zelo različne pojmovanje le te in ko si vsak po svoje interpretiramo izražanje ljubezni pride do konfliktov, nesporazumov in napačnih razumevanj medsebojnih interakcij. Različno dojemamo izraze ljubezni, nekdo obsipava z darilci, nekdo drug to izraža z ljubosumjem, tretji spet to ocenjujejo preko količine časa, ki jim ga partner posveča. In seveda, ko imaš na primer par v katerem nekdo vidi čas preživet skupaj kot merilo ljubezni, drugemu pa morda zadostuje 1 ura kvalitetnega druženja, pride do razhajanj.

Tistim, ki so koga izgubili bi svetoval knjigo Potovanje duš, namreč komurkoli, ki sem mu jo podaril, mi je zatem povedal, da mu je knjiga pomagala. V tistem trenutku, ko je človek nesrečen, poln bolečine, mu je lažje. Pomaga njeno sporočilo, da ni vsega konec takrat, ko umreš.

In zadnja dva predloga, Votlina prednikov in Tretje oko tibetanskega avtorja Lobsanga Rampe. Votlina prednikov govori o odkritju votline, kjer najdejo nek čuden stroj. Tam se pred njihovimi očmi predvaja film s sporočilom neke pretekle civilizacije, ki poklanja ta stroj naslednji. Vendar le v primeru, da je ta dovolj zrela, da je na stopnji zadostnega razumevanja. V nasprotnem primeru je svetovano, da jamo raje zaprejo, da ne bi s tovrstno tehnologijo povzročili škode … no, vhod v votlino so zato raje ponovno zapečatili.

Pričakovala sem Celestinsko prerokbo. Je ni med vašimi top 5?

Za čuda ne, kljub temu, da je na mojih policah kar nekaj sorodnih knjig, kot so Tibetanska knjiga mrtvih, Čustvena inteligenca, razne knjige za zdravilce, kar nekaj knjig Marjana Ogorevca, kot je na primer Karmična diagnostika … Ko sem bil mlad je name pustil največji vtis Andričev Most na Drini. Zadnja knjiga, ki sem jo kupil, pa je Koran. Nedolgo nazaj sem prespal v Dolnjem Vakufu in tam najdeš na nočni omarici, tako kot v Nemčiji Sveto pismo, Koran. Vidim, da stvari zelo lepo uči, zelo narobe pa vse skupaj interpretirajo skrajneži. Tudi Sveto pismo sem prebral, pa nimam nobenega zakramenta. Pa vendar, ko grem v cerkev, se prekrižam. Gre za spoštovanje. Enako kot na naših treningih karateja, vedno izrazimo spoštovanje, s tem ko pozdravimo.

Brezpapirni računi so prihodnost

Nič več iskanja
Nič več neuporabnih zbledelih termo računov.
Enostavno povezovanje s karticami zvestobe.
Vsi računi v eni sami aplikaciji.
Prijazni okolju.
Enostavno uveljavljanje garancij in manjav izdelkov.